Ko si prvič padel,
si se znova pobral,
da življenje v nebesih,
bi nam dal.

Ko pa mi pod križem
včasih pademo,
Tebe ljubi Jezus
zraven ne vidimo.

A ti si tam kot Simon,
Simon iz Cirene,
pomagaš da nas padec
v tla ne priklene.

Pomagaj mi,
ker znašel, sem se v temi,
pomagaj novo luč prižgati
in trpljenje Tvoje videti.

Na križu že tisočletja
samo za nas trpiš,
a nam se niti malo
ne zasmiliš.

Tega ne pravim,
ker bi mi česa manjkalo,
saj sem se navadil,
da sem zadovoljen,
v vsakršnem položaju.

Znam biti reven
in znam biti v izobilju,
na vse mogoče,
sem se navadil,
biti sit in biti lačen.

Vse zmorem v Njem,
ki mi daje moč!
Vse zmorem v Njem,
ki mi daje moč!

Znam biti reven,
in znam biti v izobilju,
na vse mogoče,
sem se navadil,
biti v izobilju in biti v pomanjkanju.

Ko gledam tuje oči,
se včasih mi zazdi,
da pregloboke so,
da se solze v njih skrivajo.
Pogosto tudi sama
iščem pot iz temnih zmot,
ki bi pregnala vsak mrki strah, 
me rešila iz zablod.

Ko sam sem pred Teboj,
obljubljam da bom tvoj,
a ko skušnjava pride,
srce drugam zaide.

Le v tebi se umiri,
duša, ki stalno trpi,
da nekdo jo zasleduje,
nad njo večkrat zmaguje.

Zato, v pesmi prosim te,
da vera ne bi zgubila se,
da bi poletel in tebi Bogu zapel!
Verujem da si vstal,
greha si me opral, Gospod,
ljubim te, ti si meni vse!

Še velikokrat se zgubil bom,
pozabil kje je moj dom,
a ko k Tebi vrnem se,
prosim sprejmi me.

Če bi nekoč utihnile ptice,
če bi zvezde ugasnile,
če bi se ustavile reke,
Ti ostaneš Gospod.

Po tvoji dobroti bi iz skal pritekla voda,
dež usmiljenja bi zalil puščavo.
V zemljo bi vdahnil življenje,
Tvoja roka bi zgradila gore.

Ker si življenje,
ker si bil, ker si in boš. Za vedno.

Ko hočem zbežati iz teme,
sence ostajajo neme in ni luči.
Ko tipam za roko,
občutim samoto, nikogar ni.

A vem, da je luč,
vem, da je pot,
ki pelje iz zablod,
za zidom napak,
ki ni brez vrat,
me čaka pomlad.

Ko laži je preveč,
so barve odveč, želim si miru.
Ko kličem v nebo,
naj ljubi me kdo, ostajaš tih.

Kako lepo je živeti,
kako lepo je ljubiti,
kako lepo je gledati sonce.

Kako lepo je objeti otroke,
kako lepo je prepevati,
kako lepo je s teboj govoriti, Gospod.

Slišim te v šumenju dreves
in vidim te v prijateljevih očeh,
vem, da ljubiš me!

Brez tebe Gospod nisem nič,
Ti mi daješ smisel,
ti me krepiš, odpuščaš mi padce.

Niti za trenutek ne odideš stran,
tud´ če nadme pride najhujši orkan,
ostal boš z mano.

Slišim te ...

V kotu sedim,
v temi molčim,
ne morem naprej,
preko svojih mej.
Črn obraz,
zamolkel glas,
ceste sveta
privedle so me tja.

Iskala sem smeh
in srečo v očeh,
a našla sem jok
umirajočih otrok.
Bila sem tam,
kjer ostaneš sam,
kjer duše ljudi
postanejo smeti.

Videla sem,
kje zlo je doma,
trohneči pepel,
tja človek ne bi smel.
Kričim na pomoč,
naj grejo že proč,
prosim, Gospod,
daj jim svojo moč.

Drage dame in gospodje,
pesem je Božje orodje.
Zato prisluhnite vsi,
kar rad povedal bi.

Nekdo, ki nas ustvaril je,
daroval se za naše grehe.
če verjamemo ali ne,
danes z nami je!

Blagor ljudem,
ki me niso videli,
a vedo, da sem med njimi.
Da žejnim delim vodó in lačnim večno besedo,
da nahranim vsakogar, ki me prosi.

Kaj se vam zdi,
nič zapleteno ni.
Nekdo nam možnost dal je,
da rešimo svoje življenje.